Izkušnja krvodajalke

Veliko je bilo pretečenih solz, a čeprav nam je bilo v srcu zelo hudo, nismo obupali ali se vdali v usodo. Skupaj smo združili moči in si za cilj začrtali OPTIMIZEM. Izkazalo se je kot prava odločitev. V tistem obdobju sem nato veliko razmišljala na kakšen način bi lahko kar najbolje pomagala. Od odkritja materine bolezni smo celotna družina velikokrat bili na oddelku za transfuzijsko dejavnost. Spominjam se, da sem nekega dne čakala v čakalnici oddelka in prebirala brošure o krvodajalski akciji. Kmalu za tem so se odprla vrata, iz katerih je stopilo nekaj krvodajalcev z nasmejanimi obrazi. Točno ta dogodek je v meni vzpodbudilo razmišljanje...

...z navdušenjem, nasmejana in polna upanja sem prišla prvič na krvodajalsko akcijo. Po izpolnitvi vse dokumentacije, so mi odvzeli kri za ugotovitev krvne skupine, nato pa me napotili v sobo za odvzem krvi iz vene, kakor naredijo vsem krvodajalcem. Z zadovoljstvom v srcu sem se ulegla in prav nobenega strahu nisem čutila. Držala sem se navodil, da naj stiskam srček namenjen za vzpodbuditev krvi, da priteče v posebno vrečico. Vse je potekalo v najlepšem redu, dokler ni začela naprava opozarjati z utripanjem najrazličnejših lučk. Priznam, da me je malo vznemirilo, vendar se preveč nisem obremenjevala. Ugotovljeno je bilo, da se je kri ustavila in nehala odtekati v vrečico. Očitno je bilo za prvič dovolj, saj je nateklo 50 ml. Malce sem bila razočarana, da mi ni uspelo darovati 450 ml življenjske tekočine kakor je določeno. Prijazno zdravstveno osebje me je pomirilo, da sem kljub temu opravila vredno dejanje in sem postala krvodajalka...

Nekaj časa krvi nisem darovala, saj sem imela po krvnih preiskavah prenizek hemoglobin, kar ne ustreza odvzemu krvi. A z bogato sadno prehrano sem si krvno sliko izboljšala in komaj čakala, da se krvodajalske akcije ponovno udeležim.
V kraju, kjer študiram sem zasledila projekt PreProstoVoljnih, kjer sodelujejo študentje pri najrazličnejših akcijah, med drugim je bila omenjena tudi ta, ki mi je še posebej "padla" v oči: ČASTIM POL LITRA. Tokrat mi je uspelo darovati polno vrečico 450 ml krvi. Prav tako je bilo lepo videti, da se je tovrstne akcije udeležilo zelo veliko študentov, kar je razveseljujoč podatek, da so mladi pripravljeni pomagati sočloveku.

Zgodbo zaključujem z mislijo: NAJVEČJA SREČA JE OSREČITI DRUGE. Poleg tega pa nikoli v življenju ne vemo, kdaj se lahko sami znajdemo v položaju, ko bomo morda potrebovali kri.

Upam, da bo moja zgodba pripomogla k temu, da se bodo nekateri študentje, ki čutijo strah, le-tega osvobodili in se tudi letos študentske akcije številčno udeležili: klikni povezavo na novico tukaj in Facebook dogodek Častim 1/2 litra!


PreProstoVoljka Suzana