Vsi smo na štrajku. Še vedno...

Če pustimo to ob strani in pogledamo na zgodbo iz leta 2010 širše, bomo ugotovili, da so bile tiste demonstracije prvi v nizu dogodkov. Seveda je tudi ta zgodba, kot večina dobrih romanov, imela predzgodbo, ki se je odvijala že vrsto let. Naraščajoči stroški študija (ti so se v zadnjih 10 letih povišali za več kot 200%!), vključujoč višanje vpisnin, do študentov neprijazna bolonjska prenova visokega šolstva, izigravanje študentov s strani države pri Zakonu o štipendiranju leta 2007… na koncu je prejšnja vlada udarila še z napovedjo o korenitem preoblikovanju ali bolje rečeno kar ukinitvi študentskega dela. Ob naraščajočih stroških študija in zmanjševanju števila štipendij so želeli ukiniti edini socialni korektiv za študente. Bilo nam je dovolj! Uprli smo se! 19. 5. 2010!

Dogodki, ki so temu sledili niso bili dobri za tedanjo vlado, vključno z referendumom o malem delu, ki smo ga zavrnili z 80 procenti!

Zakaj naštevam vse to? Ker imajo tudi tokratne demonstracije predzgodbo in če gre verjeti toku zgodovine, so tudi te demonstracije le začetek…

Prejšnjo sredo sem bil na sestanku z Vizjakom, Šušteršičem in Turkom. Ne popuščajo. Dejstvo, da bodo prihodnje leto znižali sredstva za socialne pravice študentov za 139 milijonov evrov in bodo financiranju javnega visokega šolstva odvzeli še dodatnih 60 milijonov evrov, jih sploh ne gane. Tega se zavedajo, treba je rezat, pravijo. Tudi če za delovanje Državnega zbora namenjamo 19 % več sredstev kot lani. To ni pomembno. Pomembne so druge številke. Te številke so zanje študenti. In študenti so zanje le številke, ki imajo privilegije. Upokojenci jih nimajo, so rekli na sestanku. Pozabili pa so omeniti, da imajo upokojenci izhodiščni položaj. Imajo penzije, čeprav resda še vedno prenizke. In mnogi, premnogi s temi penzijami vnukom plačujejo študij.

Vsakemu bebcu je jasno, da se za temi številkami skrivajo dejanske zgodbe študentov in njihovih družin. Študentov, ki so izgubili štipendijo, ker imajo pri hiši enega fička preveč, da se njihova mama, oče, sestra lahko pelje v službo. Žalostnih zgodb je ogromno. A vlado to ne zanima. Žalostne zgodbe so zanje strošek. Šolarji in dijaki, ki nimajo denarja za malico so zanje strošek. Ni jih vredno subvencionirati. Zakaj? Ker če oni ne bodo lačni, nam bo boniteta padla iz A+ na A-? V takem svetu mi živimo…

Prepričan sem, da so te demonstracije le začetek. Tudi zato ŠOUP-ove stojnice za zbiranje podpisov za nov Zakon o štipendiranju nismo pospravili in še vedno leži v začasnem skladišču. Tudi zato smo transparente s teh demonstracij skrbno pospravili, ker jih bomo še rabili!

Ne maram uporabljati besede demonstracije. Je preveč uradna, splošna. Raje imam besedo štrajk, ker se sliši bolj uporniško! In ta štrajk se ni končal 17. 11. 2012 ob 13.00! Štrajk traja še danes! Ta trenutek smo na štrajku! In če kaj vem, potem bo ta štrajk še dolg…

Marko Pavlič,
predsednik ŠOUP