Šport mi je rešil življenje

Mednarodni dan invalidov in oseb s posebnimi potrebami.

3. decembra 2018 se je obeležil mednarodni dan invalidov in oseb s posebnimi potrebami, katerim je bil posvečen tudi 13. Kongres športa za vse. Iz Statističnega urada RS lahko razberemo, da je med prebivalci Slovenije okoli 12-13% (na ravni Evropske unije več kot 15%), kar vključuje delovne invalide, vojaške in vojne invalide, otroke in mladostnike s posebnimi potrebami ter zmerno in težko duševno in najtežje telesno prizadete osebe. Zmotno je misliti, da telesna dejavnost ni primerna za invalide in osebe s posebnimi potrebami. Ravno nasprotno. Telesna dejavnost, ki je strokovno zastavljena in vodena, igra pomembno vlogo v življenju posameznika, ki je gibalno oviran.

Mojca Tomažin, 49-letna ambasadorka kongresa, ki je pohvalila številna izbrana in kakovostna predavanja, je na kongresu razložila, kako ji je šport v bistvu rešil življenje: »Vsem zbranim sem želela povedati, kako lahko šport oziroma rekreacija vpliva pozitivno na zdravje invalida. To je ključno. Pa sploh ni treba, da je tekmovalno. Samo da je gibanje.«

»So pa še vedno rezerve, ki jih velja izkoristiti: predvsem na področju športnega pedagoga, ki je ves čas prisoten na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča. Morda bi bili lahko v pomoč pri vsem tem tudi mi aktivni športniki rekreativci, ki verjetno iz prakse najboljše vemo, kaj invalid potrebuje,« je nadaljevala Tomažinova, ki prihaja z Britofa pri Kranju in je bila soseda našega nekdanjega nogometaša Mirana Pavlina, skupaj pa sta v mladih letih pogosto igrala tenis.

Po prometni nesreči pa je Mojca pristala na invalidskem vozičku. »Ko se ti to zgodi, je prva misel, kdaj boš spet hodil. Potem vidiš, da so poškodbe resne in da se to ne bo zgodilo. Nato pa pride na vrsto tudi misel na šport,« je Gorenjka obujala spomine. Še vedno je članica Društva paraplegikov Gorenjske, tam se je sploh prvič seznanila z možnimi športi, ki so invalidu na voljo. Igrala je košarko, namizni tenis, tenis, preizkusila se je v plavanju, smučanju, parakajaku na mirnih vodah (mešani dvojec z Dejanom Fabčičem). »Sem bolj radovedna,« smeje doda.

»Šport mi je dal vse, šport mi je rešil življenje. Osmislil mi je življenje. Ponudil mi je možnost, da se spet zaposlim in da na novo zaživim,« je Mojčina iskrena hvalnica in zahvala športu. Pravi, da delodajalci s precej nezaupanja sežejo po delovni sili invalidov, ker menijo, da bodo dobili nekoga, ki je ves čas bolan. »Zato moraš poskrbeti zase, biti aktiven, se gibati,« nadaljuje Mojca. »Da, tudi tekmovalni šport me je zamikal. Zakaj? Želela sem na paraolimpijske igre. Ni mi uspelo, ni mi žal, poizkusila sem. Si pa skozi šport želiš potrditve,« pove iskreno.

Leta 2005 je osvojila bronasto kolajno v ekipni konkurenci na EP v namiznem tenisu. Izvrstno je igrala tenis, kjer je bila tudi 28. na svetu. Tudi Mojca pozdravlja program postani športnik, na kongresu ga je predstavil Gregor Gračner, podpredsednik Zveze za šport invalidov Slovenije-Paraolimpijski komite. »Starši naj se ne bojijo vključiti otroke v šport. Otrok bo ogromno pridobil in obogatil svoje življenje,« Mojca apelira na starše otrok s posebnimi potrebami. Mojčina zgodba in kongres v Ljubljani bosta zagotovo zrušila kak tabu v družbi in dala moči, volje in energije tistim, ki še oklevajo, da bi se začeli gibati. Na družbi pa je, pa ne le danes, ko je svetovni dan invalidov, da omogoča enakopravnost in nudi možnosti.