Ob mednarodnem dnevu mladih: Študente pesti Revščina – predsednik vlade pa mesečno kar do dveh dodatnih štipendij
Tema letošnjega mednarodnega dneva mladih je izkoreninjenje revščine do leta 2030 ter trajnosten razvoj. Ob zadovoljevanju potreb sedanjega človeškega rodu naj ne bi ogrozili prihodnosti generacij, ki prihajajo. Ob tem pa želimo opozoriti na “delo” preteklih generacij, ki so sedanjost današnjih mladih ustvarile kot negotovo in polno strahov. Na Študentski organizaciji Slovenije (ŠOS) opažamo, da imamo v Sloveniji težave že z zagotavljanjem sedanjih potreb in enakih možnosti mladih, stanje pa se še ni vrnilo niti na predkrizno raven. Mladi, tako tudi študenti, so še vedno izpostavljeni visokemu tveganju revščine. S slabim finančnim položajem se spopadajo tri četrtine študentov, nekateri so še dodatno obremenjeni s stroški matične družine, kjer prispevajo celo glavni vir prihodkov.
Zadnji podatki o socialnem položaju mladih v EU kažejo, da se je od leta 2007 povečala socialna deprivacija mladih, še več jih živi pri starših in so nadpovprečno socialno izključeni. Slovenija ni izjema. Podatki za Slovenijo (iz leta 2015) kažejo, da se je, v primerjavi z letom 2009, stopnja tveganja revščine med mladimi (15–29 let)zvišala za 6,6 % (iz 8,1 % na 14,7 %), od lani pa sicer znižala za 0,7 odstotne točke. Kljub temu pa je bila stopnja tveganja revščine med mladimi višja kot med splošno populacijo in druga najvišja v zadnjih 10 letih.
Poseben segment znotraj populacije mladih predstavljajo študenti, za katere je – tudi zaradi različnih socialnih transferjev – v času študija nekoliko bolje poskrbljeno. Kljub temu pa opažamo, da se mladi iz socialno šibkejšega okolja v manjšem deležu vključujejo v terciarno izobraževanje, predvsem na višjih ravneh.
A tudi študenti se nenehno soočajo s finančnimi težavami. Mesečni stroški študentov so v povprečju ocenjeni na 500 evrov (EVROŠTUDENT V), medtem ko je povprečna mesečna štipendija v Sloveniji v prejšnjem šolskem oz. študijskem letu znašala zgolj 150 evrov (SURS). Štipendij je tudi manj. Leta 1991 je 47,5 % dijakov in 43,8 % študentov prejemalo štipendijo, leta pa 2014 pa 45,3 % dijakov in samo še 26,9 % študentov. Od vseh štipendistov je bilo največ takih, ki so prejemali državno štipendijo.
Razliko med mesečnimi prihodki in odhodki pogosto krijejo starši, kar pa je predvsem odvisno od njihovega socialnega položaja in finančnih (ne)zmožnosti. Tudi zato se študenti množično zatekajo k študentskemu delu, kjer je povprečen mesečni zaslužek pribl. 200 evrov. Tako je študentsko delo predvsem socialni korektiv (namesto štipendij), ki mladim omogoča dostop do študija. To potrjuje tudi Raziskava EVROŠTUDENT V, v kateri se je s trditvijo, da opravljajo delo zato, da lahko preživijo, strinjalo kar 49,2 % študentov. Marsikateri študent pa doda tudi, da z delom preživlja matično družino, saj je edini, ki prejema redni dohodek. Povprečni mesečni prihodek študenta iz dela (in število ur dela na mesec) sta tudi statistično povezana z izobrazbo staršev. Raziskava tako potrjuje, da študenti, pri katerih so starši nižje izobraženi, delajo več.
Čeprav štipendije v povprečju ne krijejo niti tretjine mesečnih stroškov, so še vedno podvržene varčevalnim ukrepom. Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS-C) je predvideval, da naj bi ob 2,5% rasti BDP prenehala veljati začasna omejitev izplačevanja državnih štipendij za zadnji, 5. razred (53 % do 64 % neto povprečne plače). Čeprav je rast v letu 2014 presegla 2,5 %, pa se je ta razred le delno sprostil, s tem pa je država na račun mladih spet “privarčevala” 9,82 milijonov evrov. Ukrep je postal celo stalen, saj je po novem vezan tudi na rast stopnje delovne aktivnosti (na 1,3 %), kar pa je Slovenija dosegla le enkrat v zgodovini.
Ob tem pa se bodo, ironično, odmrznile plače v javnem sektorju. Po-kriznega sproščanja varčevalnih ukrepov bodo najbolj deležni tisti, ki imajo že zdaj najvišje dohodke. Zadeva postane še manj logična, če upoštevamo še predlog spremembe dohodninske zakonodaje, ki spreminja položaj predvsem tistih z vrha plačnih lestvic.Predsednik Vlade RS bo npr. mesečno dodatno prejel še dve povprečni štipendiji. Funkcionarjem se bodo plače dvignile tudi na račun mladih in najbolj ranljivih, deprivilegiranih in marginaliziranih.
Naj spomnimo, da smo leta 2014 podpisali dogovor z MDDSZEM in Predsednikom Vlade RS, v katerem je predvidena sprememba trenutne dohodninske ureditve, z željo, da se dvigne t. i. študentska davčna olajšava, in sicer vsa) na raven iz leta 2012.Spremembe Zakona o dohodnini še nismo dočakali.
Videti je, da Vlada RS in ministrstva javno poudarjajo skrb za mlade zgolj kot floskulo, še posebej pred volitvami. Področja, kjer je že opazen interes, pa so po večini tista, h katerim nas zavezuje EU, npr. Jamstvo za mlade, Erasmus+, ESS skladi, strategije itd.
Odnos države do mladih pa se odraža tudi v (ne)zaupanju mladih v njene institucije.Mladi (16–29 let) so tako po podatkih SURS (2015) zelo slabo ocenili zaupanje v družbene sisteme. Njihova povprečna ocena zaupanja v pravni sistem (z lestvico od 0 do 10) je bila 3,2. Najslabše pa so mladi ocenili zaupanje v politični sistem, s povprečno samooceno 2,0.
Podobni so tudi obeti mladih, npr. glede zaposlitve, kjer položaj v Sloveniji kot dobro ocenjuje le 5 %, medtem ko jih 95 % meni, da je stanje slabo (Eurobarometer 83, 2015). Slabše mnenje imajo mladi samo še v Srbiji, Španiji in Grčiji. Delni vzrok za pesimizem je stopnja brezposelnosti mladih, pa tudi npr. dejstvo, da je delež zaposlitev za določen čas med mladimi blizu 50 % in narašča. Posledica česar je tudi to, da imamo visok delež mladih (20–29 let), ki bivajo s starši (74 %), odselijo pa se v povprečju komaj z 28,3 leti (Eurostat).
V Sloveniji je bilo letos 327.000 mladih (15–29 let), to je 16 % prebivalcev Slovenije. Delež mladih se v Sloveniji zmanjšuje, še pred desetimi leti so namreč predstavljali več kot 20 % prebivalstva. Če se manjša delež mladih, pa se očitno ne manjšajo njihove težave.
