Divide et impera

Čeprav nisem na begu, ne odhajam in tega za zdaj niti ne načrtujem, imam s sabo »kufr«. V njem hranim polno takih, ki so prevzeli ali pa prevzemajo vlogo mesije z namenom, da nam povedo, kako bi naše visokošolsko izobraževanje MORALO funkcionirati in kateri je tisti kader, ki ga NE POTREBUJEMO, svoje ugotovitve pa podkrepijo s primeri iz tujine. Natanko v tem kontekstu se največkrat navezujejo na Švico, Finsko, Avstrijo.
Ne bom zgubljal besed o tem, zakaj prav taisti s pozicije moči ne uporabijo prav istega načina primerjave pri drugih vsebinah. Recimo pri kakovosti študija, zaposljivosti diplomantov, financiranju javnega in dostopnega visokega šolstva, itd.

Odprem prenosnik. Ja, prav tistega, ki sem si ga prislužil z delom preko študentskega servisa! Seveda, imam fejsbuk. Če bi bil plačljiv, bi ga verjetno ne imel. Večina študentske populacije verjetno niti. Čeprav nimam tviterja, kadar ne delam preko študentskega servisa (zadnje čase je ponudbe vse manj!), prostočasno spremljam čivkanje o tem in onem ter razodetja tistih s pozicije moči. Največ berem o izobraževanju in visokošolski politiki, strategiji, alternativah, rešitvah, praznih jajcih, itd.

Aja, malo sem zašel. No, naj predstavim svoje videnje dveh glavnih segmentov problematike našega visokega šolstva:

1. Divide et impera
   Žalostno je, da se je ta starorimska praksa tako uveljavila pri nas in da vsakič tako »zažge«. In pazi, ravno na vseh področjih in ne samo v visokem šolstvu. Govorim seveda o izmišljeni delitvi na družboslovce in naravoslovce. Na področju visokega šolstva sem dejaven že tretje leto in še nikjer na svetu (ne samo v Evropi) nisem zasledil, da bi na primer politična elita novinarjem odrekala družbeno koristnost ter dvomila v ekonomiste in v njihovo zmožnost upravljanja s financami.
   Koristnost družboslovne in humanistične izobrazbe se že kaže, saj tako izobraženi kadri razmišljajo širše in svobodneje. Z zgodovinsko in skupinsko dinamiko pa tistim na poziciji moči prinašajo presenečenja ter odstirajo njihova zmedena mišljenja, da je masa z njimi in da imajo legitimnost. Vendar kljub temu potrebujemo oboje oziroma vse. In ja, izobraževati moramo vse ljudi, če želimo biti konkurenčni. Ne bodo nas rešili samo družboslovci ali samo naravoslovci. Z roko v roki pa je, če ne drugo, večja verjetnost, da bomo probleme sedanjosti in izzive prihodnosti reševali boljše kot smo jih do sedaj.
   
    
2. Divide et impera II
   Leta 1850 je avstrijski minister za šolstvo grof Leo Thun-Hohenstein zapisal: »Medtem ko regulirana, zanesljivejša pot javnih šol zasebne šole prisiljuje, da v svojih končnih rezultatih ne zaostanejo za določenim nivojem, so zasebne šole v stanju, da javne šole odvrnejo od tega, da bi okostenele v enostranosti uveljavljenih oblik; oboje se medsebojno dopolnjujejo.« To je do konca monarhije leta 1918 veljalo tudi za današnjo Slovenijo. In zdaj je ponovno tako.
   Tukaj pa gremo globlje v segment visokega šolstva. Ponovna izmišljena delitev – javno vs. zasebno visoko šolstvo.Naše javno in zasebno visoko šolstvo se financira iz javnega in evropskega denarja. Tukaj torej vidimo, da ni nobene delitve. So pa interesi. Davkoplačevalci prispevajo velik znesek za izobraževanje, Evropska Unija pa ogromno denarja, ki se ga črpa preko razpisov. Ne rečem, nekateri zasebni visoko šolski zavodi si ne zaslužijo takšnega metanja v isti koš, saj so na svojih področjih izobraževanja vodilni, njihovi diplomanti pa zaposljiv in kvaliteten kader. Ne odobravam pa nenehnega ustanavljanja zasebnih zavodov, ki so namenjeni črpanju evropskega in davkoplačevalskega denarja, nudenja storitve »fiktivni vpis« in ki v izobraževalnem polju dejansko »kopipejstajo« že obstoječi študijski program na javnem zavodu oziroma ne ponudijo nič novega.

Preden bi zagovarjal kakršnokoli idejo, zagovarjam načelno določitev, kdo naj bo odgovoren za visokošolsko izobraževanje v Sloveniji: politika ali akademska sfera?!

Seit Demiri,
sekretar za visoko šolstvo in študentsko svetovanje ŠOUP