Blog: Zaka bi spredi, če lahka zadi?
Ob objavi predhodnega bloga “Zaka bi spredi, če lahka zadi”, sem prejela kar nekaj komentarjev preko zasebnih sporočil. Vsi komentarji so z odgovori koreninili v prejšnjih blogih, v katerih sem pisala o pričakovanjih, lastnih zaobljubah, o včeraj – danes – jutri, ipd. ter o strahu pred neznanim. Tako mi je bila “očitana” zavedljivost naslova, zlasti s strani tistih, ki me vizualno povezujejo s pornografsko igralko (hahaha). Drugi so ujeli besedno – slikovno sporočilo, ki je govorilo o tem, da je vredno premagati lastne strahove in si upati biti drugačen oz. biti Ti.
Zakaj bi izgubljali čas, da bi ustrezali drugim in se dnevno drugačili kot “buo”, ne vem, ne najdem ustrezne prispodobe. Je res, da obstajajo normativi, ki od nas zahtevajo določene standarde za osnovno bivanje v prostoru in se jim delno prilagodiš, morda malce spremeniš, vendar je nedopustno, da ob vsem pozabiš nase in se nekako sprijazniš z usodo povprečneža. Kdo si upa trditi, da nečesa ne zmoremo, če nismo sposobni bodisi verbalno bodisi neverbalno izraziti tistega, kar nosimo v sebi? Kdo nam lahko očita pretekla dejanja, če smo v danem trenutku, na mestu ravnali iz lastne vizije dojemanja stvarstva? Le sami lahko prepoznavamo zmote ali vztrajamo pri svojem do konca, ker smo to enostavno mi oz. ker sem to enostavno Jaz. In ne pravim, da imam prav, mislim tako. Vedno sem pripravljena poslušati bistva, neizpodbitna dejstva – se učiti, rasti ob drugih. S to percepcijo, jasno, delujem tudi v okviru resorja, ki ga vodim.
Za dobro nogometno igro se odrečem dnevnemu obroku, ker vem, da mi bo prinesla večje zadovoljstvo kot kura na ražnjiču s prilogo in sem pripravljena nositi posledice, ker sem to preprosto Jaz… Čemu pa se danes odrečeš Ti in ZAKAJ? Odgovori si.
Enivej, lep pozdrav iz USA, “malo me miksa” ob nevihti, ki je ravnokar ohromila veliko število tukajšnjega prebivalstva. Nedavno smo se vrnili v temo iz “food shoppinga”, lastnik je nemudoma prinesel ročno svetilko in pri tem pozabil na svojo zobno protezo. Puncam sem priskrbela nekaj sveč in se ob tem pošteno namočila, še dobro, da telo ne bazira na sladkorju za razliko od ameriške hrane. Edina naravna svetloba, ki zunaj osvetljuje pot so številčne strele, ki se razblinjajo nad gladino jezera. Sila dežja se zdi neustavljiva ob ritmu, ki ga ustvarja na različnih površinah... Uživam v tišini in hkrati zvoku, topli svetlobi sveče proti komarjem in občutku, da sem ostala sama na svetu in hkrati z vami.
“Life isn't about waiting for the storm to pass, it's about learning to dance in the rain.”
Tamara Lah,
sekretarka za mednarodno sodelovanje ŠOUP
