Blog: S peskom bogata Slovenija

Poglejmo si “dih jemajoče” neumnosti oziroma porodne krče iz prakse, ki se sicer navidezno med seboj razlikujejo in delujejo, da so nepovezani, v resnici pa so v temeljih utrjeni na poti k enakemu cilju, le da posamezniki, ki jih udejanjajo, ali nimajo (istega) cilja ali to namerno sabotirajo zaradi (istih) lastnih interesov.

0. NPVŠ...

in družba znanja za katero vsi akterji, ki bi morali izvajat sam NPVŠ, dajo občutek, da tega najraje ne bi. NPVŠ predvideva eno, tisti, ki bi ga morali izvajat, pa delajo drugo.
NPVŠ med drugim ne podpira “vseslovenske” ideje o družbi znanja v smislu, da bi vsaka vas morala imeti najmanj višjo šolo, ampak obratno. Akterji pa so razumeli ravno to - faks v vsaki vasi. Ideja o novih univerzah je še živa. In kako bomo z takim delovanjem zagotovili (a) kakovostno visoko - šolstvo in (b) uredili problem pot št. 1, tj. preprečili rast števila fiktivnih vpisov?

1. Preprečitev fiktivnih vpisov

eVŠ je zadeva, ki je obljubljala ureditev visokošolskega prostora v RS in jo je ŠOS že zdavnaj podpirala. Od tega je že dolgo, da ne vem vseh detajlov, ki jih je eVŠ vnašal kot spremembo v neko smer - preprečevanje fiktivnih vpisov.
Kaj se s tem dogaja? Jaz ne vem. Vem pa, da je bil začetek izvajanja eVŠ večkrat prestavljen na poznejše obdobje. Razlog? Vsekakor je to povezano s točko 2.. Še nekaj je tukaj, kar ne gre pozabiti. Dejstvo je sicer, da se mladi fiktivno vpišejo, saj jim to zagotovi študentsko napotnico in delo preko študentskega servisa, ki jim omogoča (žal) socialni transfer ali z drugimi besedami preživetje iz meseca v mesec. Nekaterim zgolj golo preživetje. Ampak kar je še bolj zaskrbljujoče: odstotek fiktivno vpisanih študentov, ki zgolj koristijo bonitete študentskega statusa, je tako previsok, da bi država ali katerakoli vlada težko požrla takšno sramotno povečanje števila brezposelnih mladih. Brezposelnih izobraženih mladih v družbi znanja. WTF? Nekaj ne “štima”.

2. Zaposlovanje mladih

Kje naj se mladi zaposlimo? Kje pridobimo tiste delovne izkušnje, ki jih vsi želijo na razgovoru za delo?
Naj nam bo javna uprava za zgled, čeprav zares slab. Res mi ni jasno, no! Z nastopom aktualne vlade se je število mladih zaposlenih v javni upravi zmanjšalo. Ja prav ste prebrali. In število “starih” se ni zmanjšalo, ker bi šli v pokoj ali da bi vsaj ostalo enako. Povečalo se je. Prav ste prebrali!

Kaj pa zaposlovanje v realnem sektorju? Super! Sam kot delodajalec bi zelo rad zaposlil mladega, izobraženega človeka z izkušnjami. Kdo pa naj mi zagotovi kakovost njegove izobrazbe na “butalski višji šoli”? Te isti ustanovitelji, ki so bili primorani v ustanovitev, ker so jih uveljavljene in kakovostne inštitucije izločile ravno zaradi njihovih “znanstvenih” dosežkov na ozko specifičnih nezanimivih in ne konkurenčnih področjih, ki ne doprinesejo dodane vrednosti sami izobrazbi, ampak so zato, da so? So izkušnje s prakse dovolj? Se vam zdi, da so? Meni ne. Nikakor. Vprašajte delodajalce. Alora, zakaj je potem problematično pridobivanje izkušenj preko študentskega dela? Tisti, ki hoče delat študentsko delo v svoji smeri, bo pač tako delo iskal in tako delo opravljal. Tisti, ki pa potrebuje študentsko delo in napotnico, da preživi, bo delal vsa tista dela, ki so prosta. Kaj to ni logično!? In jaz bom prvi, ki ga bom v tem početju podprl!

Če pa delodajalec izrablja specifiko študentskega dela in dejansko izrablja študente, da delajo preko napotnice za dela, ki so predvidena za redno zaposlitev, je tukaj še en izziv pred nami. Zakaj delodajalec ne dobi potrebnih subvencij, da zaposli mlade?

In tretja pot? Samozaposlitev. Lepo se sliši ja, kaj pa boš delal? Imaš optimalno okolje, ki te bo stimuliralo, da nekaj narediš sam? Ja, posamezniki uspejo, to je sicer res, kaj pa večina?
Je pa res, da če vam dolgoletni delodajalec študentskega dela obljubi, da bo z vašim s.p.jem sklenil podjemno pogodbo za opravljanje istega dela, boste nekaj dosegli, vendar s tem sigurno ne boste imeli manevrskega prostora, da razmišljate o osamosvojitvi. Če pa tega ni, je s.p. umiranje na obroke, ne glede na subvencije.

3. Transferji, subvencije (takšne in drugačne) ter ostale bonitete še iz sistema, ko so vsi imeli službo.

No, tako smo prišli do tega o čemer sem hotel pisat.

Ste se kdaj vprašali, ali se je denar socialnih transferjev ter ostalih takih in drugačnih subvencij dejansko, mehko rečeno, porabljal namensko? Z drugimi besedami: kaj ste si lahko privoščili od 70 evrov mesečne republiške štipendije za časa obiskovanja srednje šole? Khm. Koliko je že znašal prvi obrok rabljenih učbenikov, ki jih je ponujala šola katero ste obiskovali, ali strošek malice na letni ravni? Vsi, ki to berete, ste bili prejemniki otroškega dodatka, ste ga kdaj “videli”? Ah, starši so pač plačali položnice, gorivo, itd. Kaj pa tole: se spomnite, da ste imeli mesečno vozovnico s katero ste koristili javni prevoz za prihod v šolo? In da, v kolikor ste bili socialno ogroženi, ste potrebovali dodatna dokazila za subvencijo in ne vem kaj še ne? In da je vedno obstajala marginalna skupina sošolcev, ki si tega niso mogli privoščit? Zdaj pa izračunajte: s tem da birokratsko obremenimo uporabnike - dijake in starše, da uredijo abonma (v našem primeru za avtobus), ali res “prišparamo” pri stroških samega avtobusa, ki itak vozi po urniku in nikoli ni polno zaseden? Kar je pa še bolj nesmiselno, tukaj je ravno ta promocija mobilnosti med mladimi: poskusite biti “mobilni” od Kopra do Ptuja, pa boste videli kaj nam država dejansko ponudi in koliko nas (mene, tebe, njega - mladega, izobraženega itd.) to dejansko stane?

O malicah in kosilih v šolah pa res ne bi zgubljal več kot to kar bom napisal: vse subvencije, abonmaji, dokazila in podobne stvari bi morale biti prepovedane. Slovenija je majhna. V vsaki šoli težijo, da je nek otrok pojedel 2 namesto 1 malice. Ali je pojedel topel obrok, ki mu ne pripada? Skupaj se vprašajmo o tem, koliko hrane na prebivalca se zavrže in ali je res nemogoče to regulirati na državni ravni. Po mojem boste prišli do istih ugotovitev kot jaz, kajti, če je otrok lačen naj poje 4 malice, itak se ogromno hrane vrže v smeti. In ta drugi del bi nam moral biti v sramoto.

Na kratko, iz mojega videnja, kar sploh še uspem videti pri tem nenehnem metanju peska v oči s takimi in drugačnimi prepovedmi, omejitvami, regulativami in idejami kopice posameznikov, ki upravljajo našo skupno idejo - državo, vendar so brez cilja, ki bi moral biti naš skupen, tega pa jaz ne morem razumeti!

Zdaj, po vsem tem dobro razmislite, ali trenutna politika dela prav/dobro/uporabno s predlogom, ki bo urejal študentsko delo, ali je to le še ena velika kepa peska iz peskovnika oziroma kakšne plaže na Obali.

Seit Demiri, predsednik ŠOUP