Blog: Resnična zgodba: Že od nekdaj je sanjala o Afriki….

Njena želja je bila že od otroštva zelo velika. Pravi, da je z leti na to željo malo pozabila, a je bila še vedno zakopana tam nekje globoko v njenem srcu. Želela je doživeti ta skromen in iskren smeh otrok v Afriki, njihov pogled, objem in toplino, ne glede na skromnost v kateri živijo. In želja se ji je uresničila… Ponudila se ji je priložnost odhoda v Ruando, kjer bi prostovoljno pomagala otrokom v sirotišnici.

Ruanda je celinska država v Vzhodni Afriki. Vedela je, da se more pridružiti odpravi. Pred odhodom je bila potrebna večmesečna temeljita priprava. Sodelovala je pri zbiranju prostovoljnih prispevkov, šolskih potrebščin,… Priprave so od nje zahtevale mnogo odrekanja, vendar je to počela s srcem.

V Ruandi imajo več sirotišnic. Ta, v kateri je bila ona, se nahaja na zahodu države, blizu meje s Kongom, v vasici Rusayo. V njej živi približno 200 otrok, od novorojenčkov pa do študentov. Otroke po navadi policija ali ljudje najdejo že kot novorojenčke ob cesti, na avtobusih, v straniščih, v gozdu, in jih pripeljejo v sirotišnico. Nekateri so sinovi zapornikov, drugi so sirote iz bližnjega Konga, kjer še vedno divja vojna, starejši mladi pa so sirote zaradi genocida.

Čas odhoda se je bliskovito približeval, obdajala jo je mešanica strahu in veselja…

Prvi šok, ki ga je doživela, je bil ta, da so belce vsi na ulicah gledali, saj jih niso vajeni videti. Nekateri izmed domačinov so jih že od daleč zagledali, drugi so ob pogledu nanje kar obstali, otroci so pritekli na hišni prag, da bi jih videli. Počutila se je čudno in včasih bi se najraje kar pobarvala, da ne bi bila tako vpadljiva.

V sirotišnico so prispeli pozno zvečer. Za avtomobilom so se zapodili otroci s smehom in željo po dotikih. Med njimi se je takoj počutila domače. Ko je s skupino vstopila  v cerkev, so jih takoj povabili, naj gredo sedet v prvo vrsto. Občutek je imela, da imajo na splošno tukaj povsod do belcev zelo podrejen odnos. Počasi ji je šlo to že malo na živce, jezna je postala na svojo belo kožo, saj se ni počutila nič boljša ali pomembnejša od njih. In zakaj bi torej morala sedeti v prvi vrsti? Zakaj bi se morala peljati z avtom, ko bi lahko šla peš? Zakaj ne bi mogla tudi ona enako kot ostali nositi drv? S takim in podobnim mišljenjem o “večvrednosti” belcev se je srečevala cel mesec.

Otroci so ji takoj prirasli k srcu. Polni življenja, radovedni in zelo radi so jo držali za roko ali se stisnili k njej. Tako zelo si želijo biti ljubljeni in sprejeti, njihove ročice so se stegovale proti njej in velike temne oči so prosile za malo ljubezni. "Njihove zgodbe so res neverjetne", pripoveduje dalje. "Malega Mojzesa so našli v stranišču, kamor ga je odvrgla mama. Zaradi tega ima posledice, saj se ne razvija pravilno."

Mladi v sirotišnici se zdijo nesrečni. Verjetno, ker nimajo dovolj hrane, saj sestre dajo prednost manjšim otrokom, večji otroci in mladi navadno zato jedo samo večerjo. Drugače imajo v sirotišnici na jedilniku vsak dan samo fižol, mogoče si v nedeljo lahko privoščijo še riž. Težko ji je bilo, ko je videla, da trpijo, ker so revni. A vendar zaradi tega ne obupajo.

Iz Ruande je odhajala z veliko željo in obljubo v srcu, da se bo nekega dne vrnila. In z željo, da bi tem krasnim ljudem pomagala.

To je resnična zgodba o dekletu, ki bo v srcu vedno otrok Afrike.

V tem blogu sem vas želela spomniti na pomembnost tistih malih stvari… Iskrenih pogledov, objemov, nasmehov… Vsak dan si privoščimo kopico stvari, ki pa za nas izgubljajo vrednost… Vse nam postaja samoumevno… Vendar ni. Ob dogajanju v Gazi in ob takšnih in drugačnih zgodbah se sama globoko zamislim…. Nisem popolna, noben ni. Bistvo je, da se trudimo biti boljši kot smo bili včeraj. Biti boljši od tistih, ki nam poskušajo škodovati in tistih, ki so nas že prizadeli. S tem mislim vrniti dobro, tudi če smo prizadeti, širiti brezpogojno ljubezen in svet bo lepši…

“Stay strong, be brave, love hard and true, and you will have nothing to lose.” 

Nastja Slokar,
sekretarka na resorju za socialo in študentsko problematiko

Foto: prostovoljka na odpravi v Ruandi