Blog: Najlepše je biti otrok, na žalost ne povsod…
V kolikor bi danes čakali zadnji trenutek, ko bi se npr. ugasnilo vse, kar je živo okoli nas, po čem bi se spominjali življenja na tem svetu (seveda, razen vaše družine in vseh bližnjih, prijateljev, ki so itak vedno lepi spomini)? Pač sveta, kot sveta, kaj je za nas naredil?
Moji spomini bi verjetno izgledali tako:
V nobeni vojni ni zmagovalca. Z ene in druge strani so vedno izgube. Vsi tisti, ki samo opazujejo ali na svoj način »pomagajo« z raznimi mirovnimi posredovanji, imajo po navadi koristi. V vsaki vojni je ubitih, ranjenih ali izgnanih veliko število otrok. Ne zavedamo se, da bi bili lahko ti otroci morda nekoč pomembni posamezniki, ki bi spremenili vse, kar se je dogajalo in kar se dogaja prav v tem trenutku mojega zapisa. Kako to preprečiti? Nimam odgovora. Morda biti glasen, stopiti na ulice ali pa pisati, tako kot jaz. Morda …
Bil sem še otrok, ko sem prvič slišal za besedo izbjeglica (begunec). Takrat je bila le samo beseda, kot npr. avtomobil, stol, miza, za katero sem vedel kaj pomenijo. Beseda begunec mi je predstavljala sliko mojih sorodnikov, ki jočejo v našem stanovanju. Govorili so mi, da imam dosti sorodnikov, pri nas pa jih je bilo zelo malo. Kje so ostali? Nisem upal vprašati. Je samo en primer, ena zgodba. Takih je veliko preveč!
Otroci, za katere bi vsi naredili vse, da bi bili le otroci, se igrali, sanjali, naenkrat to niso več otroci, so samo število. Ni jih več ali pa so pregnani iz svojih domov, svoje vasi, svojega mesta. To je treba prekiniti! Otrokom moramo omogočiti igro, zabavo, njihove sanje. Kasneje tudi možnost do izobrazbe, da postanejo to, kar si želijo.
Samir Cerić,
sekretar za izobraževanje in študentsko svetovanje
