Blog: Ko ljudje mislijo, da ne vem

Dnevi polni obveznosti v Kopru kar bežijo in čas ne pozna omejitve….Včasih se sprašujem ali je vredno toliko vlagati v stvari, ki gradijo kariero in v zasebnem življenju zanemarjati prave prijatelje.

Vendar obveznosti zame niso več samo obveznosti, saj se je med obveznosti vključila pripadnost. Med podobnimi isto mislečimi ljudmi se razvija prijateljstvo, pristen odnos, iskrenost…. Vedno bomo drug drugega podpirali, ker vemo, da drug brez drugega ne moremo in brez enega od nas, se naše obveznosti ne bi povezovale v to kar se sedaj – social…..

To, da se lahko zaneseš na nekoga s komer delaš je bistvenega pomena. Ko se zaupanje poruši, žal ni več tako kot naj bi bilo. Sama priznam, da kdaj o kom rečem, da mi gre na živce, da je tečen ipd.. Napako sem delala, ker sem želela biti do ljudi dobra in odkrita in preprečiti, da bi jim kdo škodil ter jim ob tem povedala kaj, kar jim ne bi smela. Kar ni moja stvar, pač ni moja stvar. Ampak na napakah se učimo. In zanimivo je, da prav ljudje, katerim sem povedala stvari, ki jim jih ne bi smela povedati sedaj za mojim hrbtom govorijo določene stvari o meni in tistih, ki jih imam rada.

Pomembna je čista vest in moj namen nikoli ni bil in nikoli ne bo nikomur škodovati. Vse se samo vrača, čeprav tega nikomur ne želim, ampak tako pač je. Vrača se vse dobro in tudi vse slabo. In vedno ko naredim nekomu nekaj dobrega in mi ta reče, da mi bo to povrnil, je moj odgovor naj raje pomoč ponudi nekomu, ki mu bo nekoč prekrižal pot in ki bo pomoč potreboval.

Včasih se sprašujem, da zakaj prihajajo ljudje do mene in povedo stvari za katere je včasih bolje, da jih ne bi vedela in potem ljudje mislijo, da tega ne vem, a vseeno vedno vse vem… Vem za večino stvari, ki jih določeni ljudje govorijo o meni za mojim hrbtom, praktično te določeni ljudje vedo več o meni kot pa jaz sama. In kako vem? Še sama ne vem kako se vedno izide tako, da vedno vsi podatki o meni pridejo tudi do mene. Mogoče sem vedno ob pravem času na pravem mestu, pa tudi že babica mi je govorila, da imam zelo dobro razvit instinkt. Neverjetno hitro opazim, ko nekdo spremeni obnašanje do mene pa tudi začutim kdo odbija, kdo nima iskrenih namenov in kdo jih ima. In nočem razreševati stvari, pa ne zato, ker tega ne bi hotela, pač pa zato, ker ne čutim, da bi to razreševala. Ravnam se samo še po občutku, komu lahko zaupam in komu ne in občutek ne vara, I swear.

Oseba, ki mi pomeni zelo veliko me vedno opominja, da naj vračam dobro, če mi nekdo naredi nekaj slabega, ker če vrnem slabo se spustim na isti nivo in to pomeni da sem tudi jaz slaba oseba in prav ima. Citiram še nekoga, ki je meni zelo blizu: ''Ne zaslužijo si, da bi se me sekirale, jokale in živce izgubljale zaradi takšnih ljudi…. Sploh pa ne dovoli, da te takšni ljudje zanesejo s poti do tvojih ciljev in prepričanj…''

Včasih se je bolje z osebo, katero mogoče videvaš vsak dan iskreno pogovoriti, če te kaj zmoti. ''Nastja, mene je pa to in to zmotilo, oziroma me moti, ali bi bilo mogoče možno, da bi to spremenila?'' Ali je tako težko? Ampak je vse odvisno od odraslosti in let. Oziroma ne… Leta ne vplivajo na zrelost, zrelosti nas nauči življenje in okolje v katerem živimo. Nikomur ne bi zamerila takšnega pristopa….

Bodi tak kot si, ker ti nihče drug ni enak. Najdi se v stvareh, ki te veselijo in če se najdeš v kateri izmed aktivnosti Zdravega maja 2014 te lepo vabim, da se nam pridružiš. Aktivno je zdravo!

PS: In vino veritas...

Nastja Slokar, sekretarka za socialo ŠOUP